Z vami delimo nagovor aktualnega cvičkovega ambasadorja, Jureta Grubarja, našega direktorja in glavnega enologa. 

Spoštovani,

večina vas me je že dodobra spoznala tekom zadnjih 20 let, ko sem bil tako ali drugače povezan z zgodbo vina, predvsem cvička PTP v domačem in širšem okolju. Rojen sem leta 1984 v čudovitem kraju Šentjernej, v naselju Mali Ban nad Kartuzijo Pleterje, kjer že tradicionalno gojimo trto. Do danes so naše površine nekoliko zrasle, s tem pa tudi prepoznavnost naše domačije. Ker sem praktično od rojstva skozi okno moje otroške sobe zrl v domač vinograd, je vse, kar je sledilo, pravzaprav zelo samoumevno …

Skozi rano otroštvo je bilo delo na kmetiji povsem vsakdanje. Mešana kmetija se je z leti usmerila v vinogradniško, od leta 2012 pa imamo tudi svojo blagovno znamko vina »Gros«. Blagovna znamka vina je posvečena mojemu dedku (Gros je bil njegov vzdevek), ki me je vzel pod okrilje v rani mladosti in pustil pozitiven pečat v mojem življenju. Kasneje sva tesneje začela sodelovati z očetom in seveda celotno družino. Družini in vsem mojim bližjim ter prijateljem gre posebna zahvala za vso potrpljenje, dobro voljo, pomoč in razumevanje. Hvala.

Ker me je strast do trte in vina prevzemala iz leta v leto bolj, sem se odločil za šolanje na srednji kmetijski šoli Grm, smer Biotehniška gimnazija. Študij sem nadaljeval na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, na oddelku za živilstvo, smer enologija, kjer sem tudi diplomiral.

V letu 2012 se je zgodil naslednji moment, ko sem dobil klic za potencialno delovno mesto enologa v štajerski kleti, Hiši vin Emino. S takratnim direktorjem, g. Vinkom Butom, sva se odlično razumela in z gotovostjo lahko trdim, da je bil po moji družini ter profesorjema doc. dr. Mojmiru Wondri in seveda prof. doc. dr. Tatjani Košmerl moj naslednji mentor. Do leta 2018 smo korenito spremenili delovanje omenjene kleti in vzpostavili stabilno okolje, ki je temeljilo na kakovostnih in vrhunskih vinih, kar so kazali tudi rezultati. Pojem »Krajnca« na Štajerskem je bil sprva nekoliko grenak, vendar se je kmalu zbistril in imam na to obdobje življenja izredno prijetne spomine.

Pred tem (in vmes) sem ustvarjal pri organizaciji Cvičkarije v okviru Društva novomeških študentov, opravljal promocijske aktivnosti za druge kleti ter opravljal svetovanje enologije.  Kot pooblaščeni senzorični pokuševalec vin ocenim približno 1500 in več vzorcev letno, kar je izredna čast in seveda odgovornost, saj si pridelovalci želijo objektivne ocene stanja svojega vina in seveda tudi nasvet za morebitno rešitev napak. Od leta 2007 sem na tak ali drugačen način prisoten na ocenjevanju vin v okviru Tedna cvička.

Z letom 2018 pa se je zgodil moj premik na Dolenjsko, v Klet Krško. Poklican sem bil kot tehnolog in takrat se je pravzaprav šele začelo. Na Dolenjskem smo že kar nekaj let samo nemo opazovali sesedanje zgodbe o cvičku, neredu trga grozdja in vina (sicer tudi širše na območju Slovenije!) ter nečednim tržnim in trgovskim praksam raznih pridelovalcev. Rešitve kar ni bilo. Posledično mi je bilo od leta 2020 poleg enologije zaupano tudi vodenje Kleti Krško.

Poleg kleti mi je bilo zaupano tudi vodenje zadruge Konzorcij cviček z.o.o. Hkrati sem tudi predsednik Strokovnega odbora (SO) Zveze društev vinogradnikov Dolenjske (ZDVD) ter predsednik SO za vinogradništvo in vinarstvo pri Zadružni zvezi Slovenije (ZZS). Sem tudi podpredsednik Združenja slovenskih vinogradnikov in vinarjev pri GZS ter ponosni član Upravnega odbora Društva vinogradnikov Šentjernej. V vseh naštetih organizacijah vztrajam zgolj in samo z enim namenom, in sicer skušati urediti branžo, da bo sistemsko dolgoročno vzdržna. Biti deležnik v tako širokih razpravah je dragoceno in hkrati privilegij. Na drugi strani pa ogromen porabnik časa in energije. Vendar nekdo mora.

Žalost, ki v zadnjih letih bdi nad našo panogo, je težko opisati z besedami. Še toliko bolj našo domačo. Slovenija je butična pridelovalka vina in kot taka se mora tudi postaviti. Imamo izredna rastišča, ki se v povezavi z dotičnim podnebjem (celinsko, mediteransko, panonsko, podalpsko) dopolnjujejo v vina svetovnega ranga. Dolenjska kot taka se je razvijala nekoliko počasneje. Vendar imamo cviček PTP. Vino, ki je v vseh časih in trendih aktualno. Zato trdim, da je cviček kot tak potrebno urediti dokončno, tako zakonsko kakor tudi funkcionalno. Da je potreben element združevanja, ki bo omogočal dolgoročno vzdržnost slehernega pridelovalca. Ne pozabimo! »Cviček« je kolektivna blagovna znamka, je last vseh nas, pridelovalcev vina cviček PTP. Zato z njo ravnajmo pazljivo, preudarno in smotrno, predvsem pa tržno naravnano. Naši otroci nam bodo hvaležni.

Sam sem vedno človek razuma, velik lokal patriot. Človek, ki živi cviček. Zato bom vztrajal tako v Kleti Krško kakor tudi na naši domačiji. Predvsem zato, ker me to hrani in ker je bilo to zaupano ravno meni. Sam to jemljem kot krik na pomoč okolice, saj s(m)o vsi okupirani z delom. Prav posebna strast do cvička pa te mora gnati, da lahko narediš nekaj več. Obrniti nov list in ob tem pozabiti na stare zamere. Urediti zatečena stanja in si naliti čistega vina. Ni malih in velikih. To smo mi.

Zato vsem pridelovalcem polagam na srce, da vsak pri sebi razmisli, kaj več bi lahko naredil za novo uspešno zgodbo cvička. Ali smo v stanju preseči same sebe in se (končno in uspešno) povezati? Si priznati napake iz preteklosti in oživeti odlično zastavljen koncept Konzorcija cvička? Da se »očetje in sinovi cvička« lahko pogovarjamo za eno mizo in ne delimo na macerirane in depilirane? Jaz iskreno mislim, da lahko. Za začetek pa potrebujemo urejeno zakonodajo, enakopravnost na trgu in dolgoročno strategijo. Če ali ko dosežemo to, si bom ob domačem vinogradu, ob pogledu na prelepo šentjernejsko dolino nalil čistega vina in zavriskal. Takrat lahko spustim vse funkcije in predam delo mojim naslednikom, verjamem, da tudi svojim otrokom.

Živeli!

Jure Grubar

uni. dipl. ing. živ. teh